GENEZA GIBA

Rodili smo se iz tišine. Iz šuma živečih signalov, ki so trepetali v temi, dokler niso našli telesa. In ples… ples je bil prvi jezik, ki ga je izgovorila duša.

In tako se lahko Krog v mojem telesu zavrti z vsakim utripom srca – roka sledi kolenu, pogled zasije skozi hrbtenico. Gibanje postane molitev, vprašanje in odgovor hkrati.

Zazrem se vate – ne v telo, temveč v zrcalo podobe sveta. Vidim te. Ti si jaz in jaz sem ti. V zrcalu podobe sveta ne iščemo popolnosti – temveč pristnost. Sočutje se rodi, ko pogledam vate in prepoznam svoj strah, svoj pogum, svojo izgubo. Ko prepoznam človeka.

Skupaj – vsak po svoje na odru svobode hodimo po ločenih poteh, a s skupnim ciljem – občutiti resnico srca.

Včasih smo kot puzzle – raztreseni deli iste slike. In šele, ko se sestavimo, razumemo kdo smo in kam gremo.

Na tej poti so nekateri dnevi kot gradovi v oblakih – plešemo neresnični, krhki, a vendar lepi.
Tako korak koraku ustvari bližino.

Ples ni vedno popoln. Včasih je kot psiček brez repa – nekaj manjka, a srce še vedno bije. In to bije z ritmom eha, ki v plesu ne sprašuje po imenih. Ne išče potrdil. Če nosiš srce – te sliši. Če dihaš – si vključen, EHO pleše in odmeva skozi čas, skozi generacije, skozi genezo nas samih.

Včasih slišim odmev teles: “Ozri se za menoj.” In vidim, kako si tam – plešeš. Jaz pa plešem s tabo, z njimi, z vsem. V istem trenutku. V istem dihu.

Kot da bi AJ riv KOZI bil zaklenjen šepet med dimenzijami. Mogoče nima pomena – a zveni kot ples. Kot utrip med zvezdami.
In tam, v središču vsega… smo mi. Gibajoča bitja, ki skozi ples ponovno pišemo genezo človečnosti.

Več o produkciji…